Mogoče izgleda, kot da spet lazim po nekih eksotičnih krajih, ampak to je samo belgijska severnomorska obala. Čeprav je Belgija po svoje eksotična: država, v kateri moraš še v kinu, kjer si najprej za karto odštel devet evrov, plačati za uporabo stranišča, po drugi strani pa je vstop v naravni rezervat, sredi katerega sedim na sliki, prost, po vrhu vsega pa dobiš še zastonj zemljevid sprehajalnih poti.
Spet poletje v Bruslju - vlaga, temperaturna nihanja, visoka koncentracija alergenov in onesnaženosti v zraku - zato ni lepšega, kot oddih zunaj mesta.
Aja, pa še en znak, da je poletje… Minilo je leto in dan in jutri se bosta obrnili dve leti, odkar sem prišla v Bruselj, zato lep pozdrav iz Bruslja in šopek poletnih rožic z mojega bruseljskega okna. 
kolarnica.com/ziva/
Po majskem odkrivanju Madeire naju lahko s Tomažem uradno razglasite za fana atlantskih otokov. In zakaj se tako rada odločava za dopuste v krajih, kjer si v hladno morje upajo samo pogumnejši in kjer se pred kavarnami in na hotelskih terasah martinčkajo sami penzionisti? (more…)
Mislim, da je treba k Blaževi zgodbi iz Bruslja nujno dodati še drug vidik, že zato, ker on definitvno bolj avtentično zgleda na Harliju…
… pa veseli tudi. (more…)
To je časovno in prostorsko zelo kompleksen zapis, ki se bo razvijal v slogu “besnih” nastopov Henryja Rollinsa… upam. Začel se je s fotografijo straniščne poezije v neki obcestni gostilni sredi prostrane kanadske province Alberte. To je bilo poleti 2004… Takrat se je začela ta zgodba, le da tega še nisem vedela. (more…)
A se vi zavedate, da je jutri že pustna sobota?! Mene je zares obšlo šele danes zjutraj, ko sem šla mimo vrtca v svoji soseski in sta mi nasproti prišli punčka s kavbojskim klobukom na glavi in njena mamica, ki je v rokah nosila konjsko glavo na palici (hm, to pravzaprav ne zveni kot otroška igrača). Zadnji čas torej, da izkašljam tretji obljubljeni božični članek. (more…)
Ko mi je pogled nazadnje potoval po valoviti pokrajini Goričkega, je bila narava zelena in za nekaj treuntkov zavita v mrak in gosto tišino, kot bi odrezal so ustavili motorje vsi črički, škržati in murni, še travna bilka se ni zganila. Bil je 11. avgust 1999, datum, ki sem ga več let pred tem zasledila v reviji Gea in si ga napisala na listek, ki je nalepljen na radiatorju nad mojo pisalno mizo počasi rumenel, dokler ga nisem prav tistega edinstvenega dne odlepila, zatlačila v žep in se odpeljala za karavano na Goričko gledat popoln sončev mrk. (more…)
Božično-novoletni prazniki in z njimi dopust so hitro minili. Ampak oddih je bil super, družba še boljša in na čip* mi je uspelo uloviti kar nekaj vtisov. Zato sem se odločila, da bom prazničnim dnem, ki sem jih preživela v Sloveniji, posvetila kar 3 članke. Upam, da bom imela dovolj sape.
Praznično in domače sem se počutila že ob odhodu v Slovenijo na letališču v Charleroiju, ko so se začeli okoli mene nabirati znani obrazi iz Slovenije, vsi na poti domov. Ko smo z nekaj zamude končno pristali, sem začutila olajšanje. Ne v smislu “preživeli smo!”, ampak bolj podobno občutku, ki me je preplavil kot otroka, ko smo se sredi tople poletne noči zbasali v (takrat še ne) starega golfa in se odpeljali proti jugu. (more…)
To je bil sklep modrovanja med dvema Bolgarkama, Portugalko, Slovenko in rahlo utrujenim starejšim Ircem v petek malo pred polnočjo v natrpanem dublinskem pubu, kjer je folk v en glas prepeval Brown Eyed Girl skupaj s tipom, ki je bil oborožen samo z akustično kitaro in slovitim irskim vokalom. Skoraj kičast začetek vikenda v Dublinu. (more…)
November je čuden mesec. Božične lučke začnejo obešati nad ulice že tri dneve po vseh svetih, jaz pa sem šele začela prelagati kratke hlače in kopalke v bolj zakotne in težje dosegljive dele omare. Po drugi strani sem že pred kakšnim mesecem kupila letalsko karto za obisk domovine v božično-novoletnih praznikih, na seznamu daril pa mi zevajo luknje in s telepatijo poskušam ugotoviti skrite želje ljudi, ki so mi blizu. Želje, ki se razkrivajo prek gibov, grimas, drobnih vzdihov, navrženih besed v najbolj banalnih življenjskih situacijah… Stvari, ki jih je prek telefona pač težko zaznati.
In kaj narediš, da te ne razžene od pričakovanja in pomanjkanja idej? Vržeš se v lajf, jasno! Bruselj je ta november kar dober z mano. Skoraj nimam časa sedeti pri miru. (more…)
Kam naj se človek da ob večerih, ki se že daljšajo, ampak še niso dovolj dolgi za predbožično vzdušje? OK, recimo, da se mi vsak večer ne da hodit na drinke in v kino. Čas je za rokodelske večere! (more…)